Borut Podgoršek, avtor knjig, člankov, dokumentarnih oddaj s področja letalstva, urednik in lastnik spletnega portala sierra5.net, je dijakom in knjižnici Srednje šole za strojništvo podaril 20 izvodov svoje knjige Stražar z neba .

Zahvaljujemo se za bogato darilo.

O Borutu Podgoršku:

  • od leta 1999 intenzivneje spremlja dogajanje na področju letalstva in o njem piše
  • pisec člankov za revije Obramba, Letalo, Krila, Slovenska vojska, GEA, Svet in ljudje, Inflight Magazin, Varnost, Nedeljski dnevnik, Gospodarski Vestnik, Gasilec in prilogo Znanost časopisa Delo; avtor dokumentarnih oddaj o letalih in prispevkov za oddajo Pripravljeni
  • soavtor knjig Zaljubljeni v letenje (2019), Stražar z neba (2020) in Na krilih poguma (2022)
  • dobitnik nagrade Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju
  • dipl. inž. strojništva – smer letalstvo, univ. dipl. org. – organizacija
  • urednik in lastnik spletnega portala www.sierra5.net

O knjigi Stražar z neba

Glavna junaka knjige Stražar z neba sta pilot Jugoslovanskega kraljevega hidroletalstva narednik France Bolhar ter hidromehanik-strelec narednik vodnik III. razreda Pavlin Zule. Njuni življenjski poti, ki sta se prepletali od otroštva do smrti, je zaznamovala ljubezen do letalstva in športa. Povod za nastanek knjige Stražar z neba je bilo srečanje z Matijo Bolharjem, vnukom Franceta Bolharja. Nesebično mi je odstopil celotno dedkovo dokumentacijo. Skrbno sem se lotil urejanja gradiva, ki mi je bilo zaupano. Pri tem sem pogosto naletel na ime Pavlin Zule. Na podlagi skoraj 30 let starega zapisa Leto dni med gojenci Pomorske letalske šole iz dnevnika Pavlina Zuleta 1929/1930 dr. Nadje Terčon iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran me je raziskovanje o življenju in delu slovenskih pomorskih letalcev pripeljalo v omenjeni muzej in do Bogdane Marinac, ki mi je omogočila vpogled v njihov bogati arhiv. Tako sem odkril še dva dnevnika Pavlina Zuleta in njegovo fotografsko zapuščino, ki jo je muzeju predal Pavlinov sin Bojan Zule. Na srečo mi je uspelo najti tudi Bojana, Stanislava in Janeza Zuleta. Posodili so mi dokumente, ki so se ohranili od njihovega očeta Pavlina, in izjemno zbirko njegovih fotografij. Dokumenti, zapiski in fotografije so pravi zakladi, brez katerih bi bilo pisanje knjige nemogoče. Kot neprecenljivo se je izkazalo tudi iskanje dokumentov in fotografij v fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana. V njem sem poleg fotografij dobil tudi dokumentacijo o Francetu Bolharju in Pavlinu Zuletu ter o II. državni realni gimnaziji v Ljubljani, ki sta jo obiskovala med leti 1922 in 1929. Bogat vir o Bolharju in Zuletu je bil tudi Matjaž Brojan, ki zbira informacije o znanih Domžalcih. Knjiga ima 13 poglavij. Predgovoru, uvodu in poglavju o razvoju pomorskega letalstva sledita predstavitvi družin Franceta Bolharja in Pavlina Zuleta. Sledi poglavje o času šolanja na II. državni realni gimnaziji 12 v Ljubljani, ki je posebej pri Francetu Bolharju pustilo grenak spomin. V svojih zapisih je bil zelo kritičen do profesorja latinščine. S pomočjo raziskovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana sem tudi ugotovil, zakaj. V sedmem delu knjige sem se osredotočil na Francetovo in Pavlinovo šolanje v Pomorski letalski šoli v Divuljah pri Splitu. Bolhar je šolo obiskoval v šolskih letih 1928–1930, Zule pa v šolskih letih 1929–1931. Glavnina zgodb v tem poglavju je zapisana na podlagi v celoti ohranjenega dnevnika, ki ga je skoraj dnevno pisal Zule. Njegova pričevanja so dopolnjena s spomini Bolharja, ki je zgodbe po spominu zapisal nekaj desetletij po šolanju v Divuljah. Osmo poglavje temelji na spominih Franceta Bolharja iz obdobja 1930–1931, ko je obiskoval pilotsko šolo v Divuljah in postal pilot Jugoslovanskega kraljevega hidroletalstva. V devetem poglavju obravnavam življenje in letenje Franceta Bolharja v obdobju 1931–1933, ko je bil aktiven hidropilot. Njegovo pisanje odseva njegov pogled na takratno dogajanje v pomorskem letalstvu Kraljevine SHS in kasneje Kraljevine Jugoslavije. Poglavju je dodan tudi opis bogate letalske kariere Pavlina Zuleta iz let 1931–1941, ki pa žal ostaja bolj ali manj neznana, saj dnevnika takrat ni več pisal. Zaključku v knjigi sledijo zahvala, poimenski seznam ter seznam virov in literature. Pri prebiranju spominov in dnevnika me je pritegnilo izražanje obeh, ki me je preslikalo v čas, ko sta se njuni zgodbi odvijali. Zaradi avtentičnosti besedila sem tako v njunih besedilih pustil besede, kot so komanda, pitomci, egzerciranje, štapel in še vrsto drugih, ki so jih dnevno uporabljali v pogovornem jeziku. Pomen teh besed je razložen ob njihovi prvi omembi. Zgodbe Franceta Bolharja in Pavlina Zuleta so dopolnjene tudi s članki, ki sem jih našel v splitskem časniku Novo doba in so dostopne na spletu. Avtorji teh zgodb večinoma niso znani, so pa bogato dopolnilo k avtentičnosti zgodb, ki jih prikažejo tudi z druge, novinarske plati. Z njimi je dopolnjen in razširjen vpogled v obdobje med letoma 1928 in 1933. Prav tako sem nekatere njune zgodbe dopolnil z drugimi avtorji in viri, ki dodatno osvetljujejo njuno življenje. ✈ Borut Podgoršek

Dostopnost